po 13. urah letenja iz Dunaja v Taipei, 9. urah letenja s Taipeia v Sydney, 3. dneh pohajkovanja po Sydneyu, 3. urah letenja s Sydneya v Auckland, 1800 prevoženih kilometrih, 3. urah trajekta in dveh speeding ticket-ih za vsega skupaj 200 eurov, smo napol mrtvi prispeli v Wanako, naš dom za mesec dni. Prijazno mestece na južnem otoku Nove Zelandije, ki ni nič večje od Ajdovščine, je dobre pol ure vožnje oddaljeno od Cardrone, ski resorta, kjer smo boardali, ker je famozni SnowParkNZ zaradi finančne krize letos večino časa zaprt.

Park na Cardroni je sestavljen iz treh delov, in sicer beginner parka, 3 pipe-ov ter 1,2 km dolgega heavy metal parka, kateri je bil prizorišče letošnjega Burton NZ open-a. Na novo zgrajena štiriseda, poimenovana Whitestar Express, te na vrh popelje v vsega 4. minutah. Kljub odličnim pogojem pa nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, saj so nas sneg, veter in megla spremljali skoraj vsak dan. Vseeno smo poskusili iz vsakega dne potegniti čimveč, kar nam je - včasih bolj, včasih manj - tudi uspelo.

Naš dan je v splošnem potekal takole; zbudili smo se okrog osmih, pojedli zajtrk ter se oblekli, tako da smo ob devetih ali nekaj čez bili pripravljeni za odhod. Dobre pol ure kasneje smo sedeli na sedežnici in debatirali, kateri azijski shreder bo imel danes najbolj široke hlače, ter se pripravili na prvi run dneva. Ko smo se okrog dveh vračali v dolino, smo zavili v New World, novozelandsko različico Spar-a, ter si nakupili vse potrebščine za kosilo. Po kosilu je bil čas za siesto ter Simpsonove, ki so jih vrteli na enem izmed osmih brezplačnih TV kanalov. Nato smo se, glede na utrujenost, odpravili ali v skatepark, ali na internet, ki je bil zagotovo največje presenečenje Nove Zelandije; hitrost je bila podobna predpotopni dial-up povezavi, cena pa NZ$8 (cca 4 EUR) za dve uri. Če je kak nevednež ponesreči odprl Youtube ali kaki podobno pogoltno stran, je nevede sesul celotno omrežje lokalnega cyber rooma, zaradi česar smo uporabniki vsaj par minut čakali, da si je ubogi kabel opomogel od prevelikega prenosa podatkov. Wirelessa, ki bi si ga lahko "sposodili", ni bilo, ali pa je bil zaklenjen. Sledila je mini večerja, film ter spanje.



Po 42 dneh smo se dolgih nosov in žalostnih obrazov poslovili od Wanake, ter si obljubili, da se naslednje leto vrnemo. Odpeljali smo se nazaj proti severu, ter se vmes ustavili v Christchurchu (največjem mestu na južnem otoku) ter glavnem mestu Nove Zelandije, Wellingtonu, zaradi katerega bi - če bi ostali le 10 min več - zamudili let. Ko smo zaradi prevelike teže morali razkopati vso prtljago, stehtati vsak board, bootse in ostalo opremo, ter vse to spraviti nazaj v potovalko, bi nas večina skoraj doživela živčni zlom. Na srečo smo čez nekaj minut že sedeli na letalu, ki nas je iz mrzle zime odpeljala v toplejše kraje.